December 7.

Pozdravljeni.

Nov dan, nov začetek. Prejadrali smo pol naše odesijade, to je 1400 nm, za zajtrk je šampanjec. Ob 3h zjutraj je naš morilec rib zataknil 1,3 m dolgo globokomorsko ribo, podobno igli z velikimi zobmi- kais, s skiperjem sta jo spustila nazaj v svobodo, to pa samo zato, ker ne moreta pojesti toliko rib. Tako sta požrešna, da ne moreta počakati, da bi ribo skuhali ali spekli in jesta kar surovo, potem pa grozdje........

Danes je zame eden lepših, če ne najlepši dan na oceanu. Zopet se je zgodila morija; do barke sem potegnil lepo lampugo in naš mladič (da ne rečem kar morilec rib) skoči iz postelje, prime ribo in ji prereže vrat. Mala 40 cm lampuga gre za vabo na nočno panulo. Naj se vrnem na moje prvo pisanje na blogu.
Pišem počasi, ker vem, da ne znate hitro brati. Po steklenici šampanjca sledi jutranje tuširanje z vedrom Atlantika po vročih glavah. Danes smo odprli frizersko- brivski salon. Tako imamo dve novi frizuri in eno na pol obrito brado skiperja. Ravnokar je položil svoje telo v posteljico in ga je že zmanjkalo - posledica nočnega dežurstva in grozdja.

Zakaj smo tu? To je vprašanje za vsakega od nas... Smo posadka treh moških. S skiperjem Janezom se poznava že vrsto let, še od takrat, ko smo sami delali jadrnice, to pa je bilo leta 1979. Naš mladič, veliki ribolovec Blaž (na frišno poročen) je v biti dober človek z občutkom do soljudi. Prilagajamo se drug drugemu in skušamo živeti složno življenje na tako majhnem prostoru v tako velikem oceanu. Vesel sem, da nam to odlično uspeva. V marini Las Palmas so se naši sosedje američani skregali že pred startom. Kako potem preživeti tako dolgo pot v slabi energiji?

Zakaj sem jaz tukaj? To mi je bila velika želja, vse želje se nam uresničijo, če si to resnično želimo. Želeti si moramo iz srca, z ljubeznijo in ne z možgani. Ni omejitev v naših željah, omejitev je v naših glavah. Vse lahko imamo in vse lahko doživimo, če smo le iskreni sami do sebe.

Drsimo po vodi s 5,5 vozli, veter jugovzhodnik 6 do 9. Veliki Rollingstones genaker lepo opravlja svoje delo, saj nas barka pelje direktno proti cilju, do katerega nas loči še 1368 nm.
Rhea drsi in diha z oceanom. Je v dobri kondiciji in me malo preseneča, glede na to, da je Bavaria. Res je, da je v njo vloženo veliko denarja in dela, sedaj pa nam vse to vrača.

Kar čutim ta trenutek je MIR, v sebi in okoli sebe. Zelo malo je trenutkov v življenju, ko tako čutim. Povezan sem z naravo, prežet z občutkom valovanja oceana. Sem del tega trenutka, tega diha, vode ki me obdaja - sem vse in nič. Trenutek, povezan s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo. Tu ni časa, vse okoli je voda. Ko se zjutraj ozrem okoli sebe ne vem kaj gledam, sedanjost ali prihodnost. Vse je ta trenutek enako, čas je tako relativen in mi lahko potujemo po tem času.
No, dosti o tem nakladanju, vendar mislim, da me nekateri razumete. Lep pozdrav vsem. JANKO