14.1.2015, še vedno CULEBRA, 45 Nm

Tuna žal ni prijela. Lepo smo prijadrali skozi dokaj ozek koridor boj, ki nas varno vodijo med čermi koralnega grebena do dna zaliva Esenada Honda, ki je ogromno sidrišče, mivka, globine 4-6m in že kakih 50 zasidranih bark. Vržemo sidro. 

Danes ne kuhamo, saj Branka in Janez še nista pozabila slastnih rebrc, ki sta jih tu v decembru guštirala. Tako se z gumenjakom zapeljemo do Dinghy Dock. Restavracija na privezu za gumenjake je nabito polna jahtašev.  Najdemo si še zadnjo prosto mizo in hrabro naročimo 3 porcije pečenih svinjskih rebrc.  Za prilogo nekaj zelene solate in pivo. Pa prinesejo, oopa, 3x po osem reber (ne rebrc) in požrtija se začne. Mesa je precej več kot kosti, pa še lepo zapečeno povrhnjico ima. Branka ne zmore Gargantujevske količine, midva pa se potrudiva in kmalu pokava po šivih. Vkrcavanje v dingi je zdaj napornejše, sploh če se bojiš rib velikank (angl.ime trapon, prevoda nisem našel), so podobne sulcu ali lososu, imajo precej čez meter in pod čolnom se jih gnete vsaj deset hrbtov. Ko eno zagrabim za rep, veselo poskoči in nas poškropi.  

Kljub številnim plovilom in restavracijam na obali, je zaliv zvečer tih, sliši se le piš vetra in šumenje valov.

15.1.2015 Dewey, Playas Flamenco e Tamarindo, CULEBRA, Puerto Rico

Smo v ameriški zvezni državi Puerto Rico in na otoku se moramo prijaviti. Janez je zgledno opravil telefonsko prijavo že včeraj ob prihodu in uradnik mu je vzel vsaj 45 minut telekomovih dolarjev. Danes se zjutraj cela posadka uredi, obleče (japanke, recimo, niso dopustne) in odpravi na lokalno letališče, kjer je urad Carine. Najdemo dva uradnika, tipična latino Američana. Za(je)bavata se z nami celo uro. Janez mora izpolniti prijavni obrazec, pa odjavni obrazec za jutri, dobimo še par papirjev, prelistajo nam potne liste, pokomentirajo Jugoslavijo, Tita, spor Hrvatov in Slovencev v Piranskem zalivu (črni šefe ima prijatelja Hrvata in je dobro poučen o naših lokalitetah) in nam lepo zaračunajo 74$ ! Toliko moramo plačati, ker smo prišli iz US Virgin, če bi prišli iz tujih dežel, bi bilo ceneje. 74$ za en dan tranzita. Po moje sta nas namerno obrala, a uradniki imajo v takem primeru polno oblast.

Ob letališču je Jerry, ki ponuja rent a care. Žal so »papa mobili« (golf mobilčki) vsi rezervirani in dobimo velik landrover. Na srečo tu vozijo po desni. Mahnemo jo na potep po otoku.

Otok Culebra je bil vse do leta 1975 ameriška vojaška baza. Najlepše plaže na severu so služile za vežbanje vojaških izkrcavanj vojakom, ki so bili poslani v Vietnam. Nato so bile tarča za obstreljevalne manevre z morja. Zato na severni obali srečamo nekaj zarjavelih vojaških tankov. Danes skušajo Culebro razvijati v smeri ekološkega turizma. Ima res nekaj izjemno lepih plaž. Playa Flamenco sodi med 10 najlepših plaž na svetu (po Lonely Planetu in decembrskem članku v časopisu Delo). Res je čudovita smaragdno zelena voda, bela mivka v polmesečnem, skoraj 2 km dolgem zalivu in lomeči se oceanski valovi. Vse skupaj na zahodnem robu plaže začini jata pelikanov, ki se pred nami veselo hrani z ribami v svojem stilu strmoglavljenj v morje.  Na Playi Tamarindo šnorkljamo. Tu je bogat podvodni svet. Poleg koralnih ribic so glavna atrakcija želve, ki se tu hranijo na globini 3-5 m. Plavamo z njimi. Če se jih oprimeš, dobiš močno pogonsko vleko. Res uživamo. Janez snema, a šele na koncu opazi, da ima GoPro prazno baterijo. Bomo čez kak dan videli, ali smo kaj posneli..

Na povratku se opremimo z najboljšim pečenim piščancem v Puerto Ricu in na zasidrani barki sledi požrtija piščanca in preostalih včerajšnjih svinjskih rebrc. Ja, veste, ni nam lahko! Težka hrana nas tako izmuči, da kar preskočimo del dneva do noči. 

Fanta si zvečer še izgovoriva izhod na kopno za odvoz smeti. V mili klimi se zapeljeva do smetnjakov, nato pa si privoščiva karibski kotejl  pain killer v pravem latino lokalu Mamacita's. Pozabil sem povedati, da na Culebri ni tipičnih karibskih črncev, potomcev afriških sužnjev. Tu so predvsem indijansko obarvani špansko govoreči prebivalci. Na srečo nekateri znajo tudi angleško. Kot tale najstniška barmanka, ki nama meša koktejle in veselo razlaga, kako študira v Puerto Ricu, občasno dela za šankom, fanta pa si zaenkrat še ne želi. Škoda.

16.1.2015 Charlotte Amalie, otok St.THOMAS, US VI, 27 Nm

Zajtrk ni prezgoden. Všeč so mi ti karibski zajtrki z res okusnim, zrelim mangom, ki ob kožici daje tudi okus po smoli. Pa sveže stisnjen pomarančni juice (ki ga doma zaradi zgage ne bi smel, a mi tu paše). Po zajtrku dvignemo sidro. Na motor se povlečemo skozi ozek koridor boj na odprto morje, kjer lepo zaorcamo. 

Naš kurz je severovzhod. Vetra je 10-15 vozlov, morje ni prav visoko. Lepo napredujemo. Spet zapoje ribiški kolešček. Branka me opremi z borilnim pasom in vlečem, navijam. Barakuda je. Ima 85 cm. Lepa trofeja, a prevelika za naše želodčke. Po skupnem fotografiranju se vrne v morje. Mi pa upamo na tuno. 

Z dvema obratoma, da dobimo več višine v veter, nam po 6 urah uspe prijadrati v zaliv glavnega mesta US VI, Charlotte Amalie. Tu sta že privezani 2 veliki križarki, zasidranih pa tudi blizu 100 jadrnic. Najde se mesto za nas. Veter pojenja in pritisne vročina. Kapitan takoj postreže osvežilni rum punch, pomaga tudi skok v toplo morje. Za kosilo je naš mahi mahi s krompirčkom, zeljnato solato in avstralskim cabernet sauvignonom. Spet trpimo…