Mogoče fotke jutri ali pojutrišnjem.What's the rush man?
Kapitan mi je
dovolil, da za nekaj dni vodim ladijski dnevnik. Je že tako, da te po nekaj mesecih jadranja v
ekzotih prevzame lokalna mentaliteta. Beri: se ti ne da preveč naprezati. Sam
rabim še kak dan, da bom na lokalnih obratih…
9.1.2015 East End
Bay boja, otok TORTOLA, BVI
Po zimski idili
med novoletnimi prazniki sva z Juretom še prvo sredo porivala smučke po
tekaških špurah Bodentala, v petek zgodaj zjutraj pa me Go Opti zapelje v
Benetke. Let za Pariz in dalje za St.Maarten mine brez posebnosti, vse gre
gladko in po urniku. Na St.Maartenu se vkrcam v lokalni motornjak za 16 oseb in
pred večerom poletimo še zadnji skok do središča Britanskih Deviških otokov
(BVI), na otok Tortolo, oziroma na »Goveji otok«, kjer je pista za športna
letala. Postopek vstopa v BVI je zelo strog (!), že na letalu prejmemo dva
obrazca za prijavo osebe in predvsem carinsko deklaracijo, ki me kar malo
zaskrbi. Prijaviti bi moral vse vrednejše predmete in vso hrano, ki jo imam.
Mhm, imam dobrih 6kg težak nov alternator za Janezovo barko in še poldrugo kilo
kraškega pršuta. Pa mi ja ne bodo zdaj tu odvzeli dobrega domačega
prigrizka. Na športnem letališču Beef
Islanda gre vse počasi. Pred nami so 4 potniki s predhodnega letala in 15 naše
posadke. Policajka, obilna zamorkla, se posveti vsakemu potniku tako z
opazovanjem tvojega obraza in tiste fotke v potnem listu, kot s čitanjem
vstopne deklaracije. Pri meni je problem naslov – ne grem v hotel, ampak na
jadrnico. »Pa veste, kje se vaša barka nahaja? Ali vas čakajo?« me resno vpraša.
Ker na vsa vprašanja suvereno odgovarjam, vzame žig in s težko roko udari žige
na deklaracijo in v potni list. »Wellcome on BVI!«. Vzamem svoj kovček (by the way: v 30 letih prvič potujem na jadranje s trdim
letalskim kovčkom, ker me je dobavitelj Marko opozoril, naj pazim na kontakte
alternatorja, da jih ja ne bodo letalski izvoščki ob premetavanju prtljage
polomili) in grem proti carinikoma. Na
srečo klepetata, samo potisnem jima carinsko deklaracijo, kjer sem pod »hrano«
in pod »opremo« prekrižal »no« in kar bo, pa bo. Njuna debata je tako zanimiva,
da me sploh ne pogledata, le vzameta carinski obrazec. Uf, pa sem v BVI
prešvercal…
Pred vrati me že
čakata Janez in Branka. Vesel in topel sprejem. S piste odvlečemo kovček dobrih
100 m do pomolčka, kjer se vkrcamo v dingi in odpeljemo na jadrnico. V hipu se
znoči, ko se vkrcamo na Rheo. Dobim lastno kabino s svojimi toaletnimi
prostori. Kakšen luksuz! Janez me pocrklja s pravim karibskim kotejlom, rum
punch, in še enim… Branka me skrbno nahrani. Prešeren klepet, saj se že dolgo
nismo videli. Na Rhei sem bil zadnjič pred poldrugim letom, na Balearih, Ibizi…
10.1.2015 St
Thomas Bay sidro, VIRGIN GORDA, 12 Nm
Seveda imam malo
jet lega, zbudim se okoli 9h po naše, kar je tu okoli 4.zjutraj. Bomo pa malo poležali.
Zajtrk in debata o okvirnem planu za naslednje dni. Danes do sosednjega otoka,
kjer bom uredili izstop iz BVI in nabavili hrano, jutri do najjužnejšega
»devičnika« St Croix.
Mogoče najprej
razčistimo glede teh 3 otočij (britanskih, ameriških in španskih), ki nosijo
ime po devicah. Krištof Kolumb je v svojem drugem prečenju Atlantika novembra
1493 pristal na otoku, ki ga je poimenoval Santa Cruz (sveti križ, danes Saint
Croix), otočje pa Santa Ursula y las Once Mil Virgenes (Sveta Uršula in njenih 11.000
devic, po legendi svetnice), ali krajše Las Vrigenes, danes Deviški otoki ali
krajše VI (Virgin Islands). Tu so se skozi zgodovino prerivali za oblast
Španci, Angleži, Francozi, Nizozemci, Danci, Malteški križarji in na koncu še
Američani. Danes spada zahodni del otočja, tako imenovani španski VI pod državo Puerto Rico, ki je 51. država
ameriške federacije. Glavni otoki poleg Puerta Rica so še Isla de VIEQUES in
CULEBRA. Te otoke so ZDA odvzele Špancem po zviti diplomatski poti v širjenju
strateških interesov na Karibsko morje. Osrednji del so ZDA kupile od Dancev.
Ta del sestavljajo trije večji otoki St Thomas, St John in St Croix, ki tvorijo
US VI, ali k USA pridruženo ozemlje (prebivalci so državljani razširjene
ameriške federacije brez volilne pravice). Vzhodni del pa je večj število
manjših otočkov, ki so ves čas pridruženi Commonwealthu, to so BVI. O devicah pa kdaj drugič, saj razen tistih
lesenih svetih Marijic nisem še nobene spoznal …
12 Nm do
sosednjega otoka odmotoriramo, da Janez napolni akumulatorje. Piha kar krepak
vzhodnik, tako da se na pragu reefa pred vhodom v luko lomijo velike role
oceanskih valov, ki bi jih bili veseli deskarji. Zasidramo se tik ob bojah in z
dingijem obiščemo »the town«. Janez opravi izstopne formalnosti na carini, nato
napademo market s hrano. Hitro ugotovim, da so Deviški res dragi. Cene so
večinoma podvojene naše. Najbolj trpim pri vinih, ker so 300% naših cen. Tako
za 15$ kupujemo namizna vina…
Ampak zaenkrat
imamo še denar in napolnimo ladijske zaloge. Popoldne uživamo na sidrišču in se
kopamo v toplem karibskem morju. Zvečeri se hitro, tam okoli pol sedmih zvečer
je že trda tema. Tako se nam obeta obdobje s precej spanca…
11.1.2015 Gallows
Bay sidro, Christiansted na otoku SAINT CROIX
Vstanemo z soncem
in pripravimo barko za malo daljše prečenje. Dvignemo drugo krajšavo in
tretjino genove, da s polkrmo v dobrih 20 vozlih vzhodnika lepo jadramo proti
JZ v smeri St.Croix. Za 42 milj potrebujemo 6 ur, kar je lepo povprečje. Seveda
se še malo privajam na oceanski val, a ni težav. Tudi pivo paše. Kakih 10 milj
pred otokom zapoje ribiška špula. Janeza opasamo z borbenim pasom in prične
vleči. Ujamemo metrsko zlato skušo, mahi mahi samičko, ki ob slovesu duše lepo
zlato barvo potemni v sinje modro.
Še malo resnejše navigacije,
da se skozi koridorje zeleno rdečih boj
prebijemo skozi plitvine in znajdemo se pred marino Gallows Baya, kjer vržemo
sidro na 4 m globine. Oceanski val se do sem že precej zgladi. Je pa zanimivo,
da je tik pred severno obalo otoka morska globina od 2-6000m, ki se v vertikali
dvigne na 20m. Zato se 2-3 milje pred otokom morje zelo dviga.
Po klavniškem
čiščenju in razkosavanju mahi mahija, sledi slastna ribja večerja. Janez se po
pravilu službe javi na telefon Obalne policije. Prijazna policajka mu obljubi,
da kljub lepemu nedeljskemu popoldnevu pošlje nekoga. In res se čez uro s
pomola zasliši klic uradnice. Z dingijem se izkrcamo. Policajka se nam
opravičuje, ker da je morala še nekaj urediti, preden se je lahko odpeljala od
doma do nas. Kar na pomolu nam pregleda potne liste in nam udari pomembne
vstopne žige. Lahko gremo na otok in v mesto, le jutri naj uredimo vstop
plovila z luško carino. Zares visoka šola prijaznosti. Ona vesela, mi veseli.
Sledi še pivo v pubu marine..
12-1-2015
CHRISTIANSTED, SAINT CROIX
Carina je tik ob
marini. Tam smo nekaj minut čez 8.uro. Vsa posadka je zbrana, če nas bodo
preverjali osebno. Mrtvohladna uradnica nas povsem umiri. Vzame naše dokumente,
zastavi nekaj ključnih vprašanj od kod in kam in nas pusti na okenčku, medtem
ko ona umirjeno prelista vsak potni list, pregleda odjavo naše prejšnje luke in
začne vnašati v računalnik naše podatke. Po dobrih 20 minutah nam vrne
dokumente in poda navodila za odjavo.
Urejeno: smo v US
VI. Zdaj pa na ogled mesta Christiansteda. To je eno najlepše ohranjenih
kolonialnih mest. Stari del z morja branijo 3 trdnjave. Glavna pred mestom,
Fort Christian ni bila nikoli napadena.
Za njo se v kvadratnem rastru vrstijo uličice živobarvnih neoklasicističnih
fasad z arkadami, ki v peklenski vročini dajejo senco sprehajalcem in
nakupovalcem. Precej zgodovinskih stavb, predvsem pa trgovine z zlatnino in
brand fashion robo. Mestece je res lepo urejeno, čisto. Ob obali se vije novo sprehajalno nabrežje.Vsi
otočani so zelo prijazni in pozdravijo vsakega mimoidočega. Prijetno
presenečenje za celotno posadko. Skupaj se strinjamo, da je to eden najbolj
urejenih in lepih krajev v Karibih. To ugotovitev veselo zalijemo v obljudeni pivnici, kjer pred nami varijo
lastno pivo. Pivo odlično tekne, le debelušna točajka nas na koncu osupne z
računom. Si je dopisala 5$ za svojo napitnino. Postavko mi razloži kot
»expected tip« in je že v seštevku računa… tudi to so Karibi..
Za danes je
vremenska napoved napovedovala deževni dan in res nas opere kar nekaj ploh. Le
oblaki tu hitro potujejo dalje in nalivi ne trajajo dolgo. Razen tisti v ranih
jutranjih urah je bil zelo močan in nam je dobro opral barko.
Iščemo Rent-a-Car
po zmerni ceni, a hočejo 60-75$ in še doplačilo za ameriško vozniško dovoljenje
v višini 25$. Se ne damo. Janez se dogovori s taksistom Warrenom, da nas jutri
pobere v marini in nas popelje po otoku za skupaj 125$. Oboroženi s turistično
literaturo se vrnemo na barko. Po kosilu se posvetimo malo poeziji, malo branju
prospektov. Janez me mora priklicati iz mojega pesniškega ustvarjanja, da se
odpeljemo na kopno in še ujamemo posebne dirke rakov v naši pivnici. Pravi
ameriški show. V vseh prospektih
najavljajo vsak ponedeljek v tem lokalu tekme rakov. Nabere se množica
Ameriških turistov, mladih in starih, večina debelih in glasnih. Par Tito in
Sue prideta s plastičnimi koriti. En je poln kopenskih rakov samotarjev v
polževih hišicah. Tito priveže vrvico okrog noge Sue in s kredo na vrvici okrog
nje zariše tri kroge. Center za štart, ciljno linijo in linijo za gledalce.
Nato prične Sue pobirati po 2$ od gledalca, ki stavi na raka. Raka si vsak
izbere sam in Tito mu na hišico prilepi listek z imenom. Dovoljeno je prinesti
tudi svojega raka. Pobere kakih 50 tekmovalcev. Najavi bogate nagrade
sponzorjev z otoka (večerja za dva, vstopnina, kuponi, ipd.). Nato Sue odtrobi
vojaški poziv na štart, Tito pa v center prekucne škaf s tekmovalnimi raki in
ti se vsak v svojem tempu zapodijo proti ciljni črti. Zanimivo je, da so manjši
rakci hitrejši od velikih. Vsako rundo pobereta po 2 zmagovalca, ostale vrneta
v škaf za naslednjo dirko. In tako ponavljata kvalifikacije… Veliko besed Tita
v mikrofon in glasni odzivi publike.
Janezu uspe
tokrat izpeljati rundo piva brez obračunane napitnine in po tem nas vzame noč.
Na zasidrani barki, ki jo oceansko valovanje mirno ziblje v noč, se odlično
spi. Popolna tema pred sedmo uro zvečer ti daje občutek, da greš pozno spat, a
ura je šele devet. Vstati pred sončnim vzhodom ob pol sedmih zjutraj se pa tudi
ne splača.. Se bomo resno naspali na zalogo-
13.1.2015 Ogled
otoka SAINT CROIX
Naš taksist
Warren, ki ima ameriški veliki kombi, lepo očiščen in zgloncan je točen. Ob 9h
nas pobere v marini. Trudi se, da nam v vlogi turističnega vodiča čim več pove
o otoku.
Otok Svetega
Križa (lokalci izgovarjajo St.Croix kot »sent kroj«) je v zgodovini dejansko
zamenjal 7 zastav, doživel klasično karibsko suženjsko obdobje s plantažami
sladkornega trsa in destilarnami ruma. Pod Danci, ki so otoku pustili
najmočnejši pečat, so sužnjem leta 1848, precej pred Američani, mirno vrnili
svobodo. Plantaže so propadle, obstale pa so destilarne ruma, danes najbolj
poznani CRUZAN in Captain MORGAN. Imeli so ogromno rafinerijo, ki pa je zadnjih
nekaj let zaprta. Takrat je otok zapustilo skoraj 3000 ljudi. Ostalo jih je še
slabih 50.000. Tudi tovarna aluminija se ni obnesla. Tako je zdaj glavna
finančna pomoč Amerike in turizem. Na zahodnem delu otoka je malo mlajše mesto
Frederiksted, kjer pristajajo križarke z maso turističnih ovac vsak drugi dan v
tednu. Vsa severna in zahodna obala je raj za potapljače. Zanimivo je, da otok
ni vulkanskega nastanka, ampak tektonskih premikov ameriške plošče, zato je tu
tudi točka kopnega, ki je najbližje oceanski globini 6000m. Na otoku je res
opazno veliko šol, od osnovnih do univerze , na cesti, kjer se vozi po levi
(!), pa veliko število rumenih šolskih avtobusov.
Warren je
prijazen in skrben vodič. Popelje nas do plantaže WHIM, nato v mesto
Frederiksted, pa čez hrib na severno obalo, nam pokaže Salt River Bay, kjer je
pristal Kolumb in se bojeval s Karibi in Arawaki. Na koncu obiščemo še
destilarno ruma Captain Morgan. Od daleč mislimo, da gremo v rafinerijo, toliko
je ogromnih silosov in kemični tovarni podobnih stolpov. Kasneje izvemo, da tu
proizvedejo-destilirajo 75 milijonov litrov ruma letno. Melaso kupujejo na
borzah, največ iz Brazilije, hrastove
sode od burbonskih viskijašev, rum pa v cisternah izvažajo v Maryland USA, kjer
ga polnijo in distribuirajo po svetu. Uraden sprejem in vplačilo vstopnice za
vodeni ogled tovarne in degustacijo ruma. Mlada Američanka, ki pozna Slovenijo
in jugoslovanske republike, saj je pred leti nekaj mesecev bivala v Firencah in
obiskovala Jadran, je navdušena nad našim izgledom za seniorje. Namreč starejši od 60 let imamo popust in namesto
10, plačamo le 3$. To se nam je res splačalo. Za ta denar smo samo mi trije
povsem osebno obravnavani. Vse je namreč namenjeno avtobusom turistov s križark.
Ogled trgovine s suvenirji in vsemi vrstami ruma po polovični (!) ceni,
avtobusni prevoz skozi tovarno, na koncu pa še prijeten klepet z barmanko, ki
nam po naši želji nataka vse sorte ruma in na koncu zmeša še vsakemu dva
koktejla po lastnem izboru. Branka kmalu ugotovi, da se je rum prijema. Midva z
Janezom tega ne priznava in pijeva dalje… Zanimivo, kako nam je ta obisk polepšal dan.
Vsi nasmejani na koncu še nakupimo resno ladijsko zalogo ruma, pod ugodno,
seveda.
Še skok v
supermarket, kjer nabavimo po malce (res samo malce) ugodnejših cenah od BVI še
svežo zelenjavo in sadje, utovarjanje zalog na barko in že nas Warren zapelje
do restavracije s priznano najboljšo lokalno kuhinjo. In res, sama ekzotika.
Poskusimo školjko »konči« kuhano v zelo okusni čebulni omaki, priloga plantain
banana (banana-kromir), kuhan grah, kepica lokalnega cmoka iz zelenjave in
moke, pa avokado, itd. Všečno, živobarvno na pogled in cela kopica usklajenih
okusov. Odlično. Zraven pa še Budweiser oz. Heineken. Spet smo srečni in
nasmejani…
Na barki se ravno
odpravljamo v popoldansko poezijo, ko nas z obale Coast Guard kriče povabi na
HVF kanal 16. Danes sta se poleg nas zasidrali še dve jadrnici, obe točno na
sredini vplovnega kanala. Tako nas vse tri prosijo, da se prestavimo izven
plovne poti. Presidramo se pod otoček
Protestant Bay, kamor so Danci izgnali vse tiste prebivalce Christiansteda, ki
so kdaj kritizirali čez državo. Zato je to otok protestnikov. Ali si predstavljate, kako velik otok bi
morali Danci izbrati za Slovence, ki kritiziramo čez državo..
14.1.2015
Ensenada Honda sidro, ISLA DE CULEBRA
Vremenska napoved
PASSAGEWEATHER za danes še napoveduje vzhodnik z močjo 20-25 vozlov, kar je
idealno za našo smer jadranja proti španskim Devičnikom. Janez mi najavi
najbolj okusnega prascana svetu (celo boljšega od naših Srbskih bratov), ki ga
pečejo samo na Culebri. Torej gremo tja. Nekaj več od 45 Nm prečenja na
severoseverozahod. Seveda najprej uradna odjava iz US VI. Barko privežemo v
marini, tankamo vodo, nato na carino k naši skulirani uradnici in po načrtovanem
voznem redu točno ob 9.uri izplujemo. Zunaj kanala boj razvijemo genovo in s
polkrmo zajadramo proti Culebri. Vetra 20+, oceanski val, a naš SOG (speed over
ground) lepo med 6,5 in 7 vozlov. Prvih
10 milj še kar visok val. Preseneti nas prijem ribe. Kako lepo zapoje laks na
koleščku ribniške palice. Janez me opremi z borbenim pasom. Vlečem jo ven kot kako ogromno mečarico, a na
koncu je to kakih 80 cm dolga barakuda.
Branka pravi, da je prevelika. Če ima več kot 60 cm, je pojedla že
toliko strupenih koralnih ribic, da ni več užitna za nas civilizirance. Pa jo
spustimo nazaj v morje. Danes čakamo na tuno. Mogoče bo, imamo še nekaj milj do
cilja..
Ni komentarjev:
Objavite komentar