sreda, 21. januar 2015

18.1.2015 Slovenski večer na Karibih

Slovenskega večera na Karibih ne smemo izpustiti. Janez je popoldne preživel v kuhinji. Pripravljal je večerjo za 6 oseb, kajti nocoj ob pol šestih pride posadka Nade in moramo se izkazati kot gostitelji. Če pride Janez na palubo, ga Branka prosi, naj gre ja v kuhinjo kuhat, tako jo skrbi, da ne bo zmogel pravočasno skuhati riža ipd. Sam obnavljam vice, da bom lahko zabaval goste, če se bo v kuhinji kaj zavleklo. 

Gostje seveda zamudijo. Pridejo šele ob šestih. Komaj jih posedimo, že Janez nosi iz kuhinje rum punch dobrodošlico. Sledi prava slovenska antipasta, pravi Polde, to je kraški pršut z melono in oljkami. Tega pa naši gostje res niso pričakovali. Klepet steče, pretežno ga vodi Nada, kajti Janez se že trudi pri štedilniku z glavno jedjo. In glej zlomka, pride na obisk gospod Murphy. Janez pride povedat, da je zmanjkalo plina. Počakati moramo, da gostje pojedo predjed, preden jih dvignemo za menjavo plinske jeklenke. Vse uspe, Janezu štedilnik spet dela. A kaj, ko je meso spustilo sok, zaradi prekinitve kuhe ni zakrknilo in ne bo tako sočno, kot je Janez načrtoval.  Končno naš chef postreže obilno založene krožnike bifsteakov s posebno omako, rižem in zelenjavo. Gostje osupnejo nad količino, Janez pa stiska pesti, da meso ne bo preveč žilavo in pusto.  Mogoče nekaj grižljajev zaradi žilavosti res roma v morje, a krožniki se praznijo. Govedino smo kupili v Pueblu in je izgledala lepše v embalaži kot v ponvi. Na srečo jo zalivamo s prav dobrim italijanskim merlotom iz magnusa. 

Za krono večera sledi še Nadin biskvit, polnjen s sadno marmelado in dekoriran s kavnimi zrnci, oblečenimi v čokoladne kroglice. Sladica je res slastna in celo naš ne-sladki kapitan zaprosi za repete. 

Ob času Nada pozove posadko na odhod in njena možaka ubogata. Poslovijo se s povabilom na jutrišnji turnir v domini, a kaj ko mi nameravamo pluti dalje. Če ne prej, se srečamo na St.Maartenu, zaključi Nada.

19.1.2015 St.JAMES  – St.JOHN, US VI, kakih 10 Nm

Zjutraj najprej malo pošnorkljamo na rifu ob našem sidrišču. Zelo pester bentos z različnimi koralami in spužvami, nekaj plaščarjev in seveda polno koralnih ribic. Tudi leopardni skat in želva se najdejo vmes.

V orkanski bonaci odmotoriramo dalje ob otočku vse do luke CRUZ BAY na St.JOHNu. Vežemo kar na carinski pomol, 5m od vhoda. Poštenakarji se lepo oblečemo, vzamemo vse dokumente in vstopimo v dobro hlajen klimatiziran prostor za mejni prehod. Želimo se odjaviti, ker gremo iz US VI na BVI. Čudno nas pogleda policaj in reče, da je to nepotrebno. Malo pobrska po naših potnih listih in nas odslovi. Tu res nikoli ne veš, kako bi uradnikom ustregel. Torej smo iz Puerto Rica vstopili in danes izstopili iz US VI brez carinskih formalnosti..

V zalivu je živahen promet na vodi. Prihajajo barčice, jahte in trajekt. Hitro odvežemo in zaplujemo ob severni obali otoka St.JOHN, ki je v treh četrtinah en sam Nacionalni Park. Večino vzhodne in vsa severna obala so obdane s koralnimi grebeni, povsod je točno določeno vezanje na boje in le nekaj omejenih področij lahko sidraš. Vozimo mimo res sanjskih plaž z belo mivko do reefa pred TRUNK Bay, kjer pričakujemo eno najlepših šnorkljanj na US VI.  

Vežemo se na zunanjo bojo, da nas val sicer rola, a pričakujemo podvodne užitke. Oceanski dolgi val se peni na robu skal, mi pa v vodo in nas dobro uro ni na spregled. Res opaziš precej raznovrstno ribjo fauno in nekaj pisanih koral, a tako zelo sanjsko tudi ni bilo. Smo kot kaže že vsi malo razvajeni, saj smo oboji že bili na Galapagosu, ki je pač za razred boljši. Rolanje nas stimulira, da se odvežemo in zaplujemo na severovzhodni konec otoka v zaliv FRANCIS Bay.  Tam je precej boj še prostih. Vežemo, kosilo, počitek. 

Nato greva z Janezom uredit plačilo boje na »mooringomat«. To je zasidran splavček sredi zaliva. Na njem je vodotesni kovček s kuvertami in svinčnikom. Vzameš kuverto, lepo izpolniš njeno naslovno stran s podatki barke, v kuverto zalepiš 15 $ in si odtrgaš kontrolno številko. Kuverto vržeš, ali bolje, na silo nekako stlačiš v natrpan nabiralnik. In si opravil. Za vsak slučaj imajo v US VI tudi čuvaje, ki so zasidrani najbliže mooringomatu z razvito zeleno zastavo nacionalnega parka, ki ti lahko pojasnijo v primeru kakih vprašanj, zvečer pa lepo popišejo vse privezane barke. 

Mi smo danes sicer izpustili domino turnir na Nadi, a me za vsak slučaj Janez in Branka zvečer uvedeta v skrivnosti igre Mexican Train.

20.1.2015 St.JOHN, US VI  – JOST VAN DYKE Island, BVI, 6 Nm

Včeraj smo imeli res vroč, soparen dan, brez sapic. Zato pa se ponoči pooblači in prebudimo se v megleno deževno jutro, kot bi bili v Bohinju v začetku jeseni. Janez potrdi, da je to njegov najhladnejši dan v Karibih v zadnjih dveh letih.

Sonce kmalu začne sušiti oblačnost in pritisne nov vroč dan brez vetra. Po zajtrku odmotoriramo na sever in po kratki pasaži kakih 6 milj priplujemo v BVI zaliv Great Harbour na otoku Jost van Dyke. Vežemo se na bojo in kapitan z Branko odide na carino opravit vstopne formalnosti.

Ta otok Lonely Planet predstavlja kot otok z osebno noto.  Ima čudovite peščene plaže in zgolj hiške domačinov s kafiči, restavracijami, trgovinicami. Tu ni uradnih norm glede oblačenja, najprimernejše je biti bos in v kopalkah ali majici. Celotna obala našega zaliva je ena sama bela mivka, ob njej drevored mandeljnov in za njimi lokalčki. Levi del zaliva obvladuje jata pelikanov in strmoglavnikov, ki cel dan pikirajo v vodo in se nažirajo rib. Sliši se karibska glasba.

Tu živi Philiciano Callwood, imenovan FOXY. 76 let star možakar, seveda afriške krvi, ves čas v roki drži kitaro. Hodi od mize do mize svoje restavracije in poje ali igra gostom. Z nabiranjem prostovoljnih prispevkov v njegov sklad za razvoj otoka, je postavil že srednjo šolo in financira šolanje mladine.  Postal je legenda otoka in celega BVI otočja. Leta 2008 so mu Britanci celo podelili častni naziv »Member of the Order of British Empire« in je s tem postal »Sir Foxy«. Seveda jo mahnemo v njegovo Hole. Tam je že polno Američanov, ki so jih pripeljali najeti skiperji na velikih motornih katamaranih. Priletnim puncam se pozna, da so danes popile že nekaj koktejlov. Nizka streha iz vej, daje lokalu obilo sence. Izpod nje visi na stotine cunjic: T-shirt majice, zastavice, kosi blaga z napisi, z vseh koncev sveta. Vidi se, da smo na pravem mestu. Ko srkamo domače Foxyjevo pivo, ga poslušamo, kako poje sosedom in pobira prispevke za svoj sklad. Vložek je vsaj 100$ po mizi. Tudi pivo je 4$ za 3 dcl.

Res so BVI precej dražji od US VI. Tudi vez na bojo nam zaračunajo 30$, medtem ko smo včeraj na US VI plačali 15$. Zvečer si privoščimo večerjo pri Ali Babi z lokalno kreolsko kuhinjo. In trije krožniki s piščancem oziroma rebrci in pivom nanesejo spet 100$. Vse to seveda na zelo preprost način brez kakršnekoli noblese.

Je pa v zalivu živahno tako na sidrišču kot na obali, saj je polno Ameriških »ovca posadk« z jaht z najetimi skiperji.

21.1.2015 Jost Van Dyke – Sopper's Hole, West End, Tortola -  reef Indians, Pelican Island – The Bight, Norman Island, 12 Nm

Med zajtrkom nam domačini s čolnom pripeljejo še led. Minimalna vsota je tu 5$. Nato lepo odjadramo z laško orco proti zahodnemu rtu največjega BVI otoka Tortola. Valov ni in barka mirno drsi zgolj na polno genovo proti cilju. V urici uživaškega jadranja priplujemo v globok zaliv West End in se vežemo na bojo pred marino Sopper's Hole. 

Prav simpatično naselje lesenih karibskih hišic, seveda vse v službi turističnih objektov restavracij, marine, trgovine in namestitev. Obiščemo trgovino za nakup sveže hrane. Janez se je specializiral za karibske kotejle. Poleg klasičnega rum-puncha mu je najljubši »pain killer«, koktejl, ki ubija bolečino. Danes uspe nabaviti vse sestavine in ob vrnitvi na krov nas kapitan preseneti s čudovitim, hladnim pain killerjem. Na prazen želodec res ne čutim več ne bolečine, pa tudi ne več nog. Je treba kar sesti dol.

Dvignemo glavno jadro, napnemo genovo in še malo s pomočjo morskega toka se naša Rhea zapodi preko notranjega akvatorija BVI, Sir Francis Drake Channela proti liniji zunanjih otočkov. To je res pravi jadralni raj, ki ga krog in krog obkrožajo otočki. 

Imamo srečo, pred ciljem ujamemo še prosto bojo za šnorkljanje na Indijancih, treh čereh, ki pred otočkom Pelican ščitijo lep koralni greben. Gostitelja mi dasta prosto, da obplavam čeri in uživam v res lepem podmorskem svetu. Žal nisem sam. Številni predstavniki sodobne generacije homo sapiensa, opremljeni z rešilni jopiči in nevešči plavanja, preženejo večino rib. Še največjo jato najdem na koncu kar pod našo barko, to so »jacki« ali našim licam podobne ribice tja do 40 cm dolžine.


Kljub mojem šnorkljanju, uspemo do pol dveh že zasidrati v čudovitem zalivu Bight, Stevensonovega Otoka zakladov, to je otoček Norman. Tu je sicer preko 100 boj, seveda po BVIjevskem pavšalu 30$, a Janez obvlada sceno, ker je tu že bil. Lepo zasidra prav v dnu zaliva v smaragdno zeleni vodi in nedaleč od lepe peščene plaže z barom. Obeta se prav lepo karibsko popoldne in seveda živahen večer… 

Ni komentarjev:

Objavite komentar