18.1.2015
Slovenski večer na Karibih
Slovenskega
večera na Karibih ne smemo izpustiti. Janez je popoldne preživel v kuhinji.
Pripravljal je večerjo za 6 oseb, kajti nocoj ob pol šestih pride posadka Nade
in moramo se izkazati kot gostitelji. Če pride Janez na palubo, ga Branka
prosi, naj gre ja v kuhinjo kuhat, tako jo skrbi, da ne bo zmogel pravočasno
skuhati riža ipd. Sam obnavljam vice, da bom lahko zabaval goste, če se bo v
kuhinji kaj zavleklo.
Gostje seveda zamudijo. Pridejo šele ob šestih. Komaj jih
posedimo, že Janez nosi iz kuhinje rum punch dobrodošlico. Sledi prava
slovenska antipasta, pravi Polde, to je kraški pršut z melono in oljkami. Tega
pa naši gostje res niso pričakovali. Klepet steče, pretežno ga vodi Nada, kajti
Janez se že trudi pri štedilniku z glavno jedjo. In glej zlomka, pride na obisk
gospod Murphy. Janez pride povedat, da je zmanjkalo plina. Počakati moramo, da
gostje pojedo predjed, preden jih dvignemo za menjavo plinske jeklenke. Vse
uspe, Janezu štedilnik spet dela. A kaj, ko je meso spustilo sok, zaradi
prekinitve kuhe ni zakrknilo in ne bo tako sočno, kot je Janez načrtoval. Končno naš chef
postreže obilno založene krožnike bifsteakov s posebno omako, rižem in
zelenjavo. Gostje osupnejo nad količino, Janez pa stiska pesti, da meso ne bo
preveč žilavo in pusto. Mogoče nekaj
grižljajev zaradi žilavosti res roma v morje, a krožniki se praznijo. Govedino
smo kupili v Pueblu in je izgledala lepše v embalaži kot v ponvi. Na srečo jo
zalivamo s prav dobrim italijanskim merlotom iz magnusa.
Za krono večera sledi
še Nadin biskvit, polnjen s sadno marmelado in dekoriran s kavnimi zrnci,
oblečenimi v čokoladne kroglice. Sladica je res slastna in celo naš ne-sladki
kapitan zaprosi za repete.
Ob času Nada pozove posadko na odhod in njena možaka
ubogata. Poslovijo se s povabilom na jutrišnji turnir v domini, a kaj ko mi
nameravamo pluti dalje. Če ne prej, se srečamo na St.Maartenu, zaključi Nada.
19.1.2015
St.JAMES – St.JOHN, US VI, kakih 10 Nm
Zjutraj najprej
malo pošnorkljamo na rifu ob našem sidrišču. Zelo pester bentos z različnimi
koralami in spužvami, nekaj plaščarjev in seveda polno koralnih ribic. Tudi
leopardni skat in želva se najdejo vmes.
V orkanski bonaci
odmotoriramo dalje ob otočku vse do luke CRUZ BAY na St.JOHNu. Vežemo kar na
carinski pomol, 5m od vhoda. Poštenakarji se lepo oblečemo, vzamemo vse
dokumente in vstopimo v dobro hlajen klimatiziran prostor za mejni prehod.
Želimo se odjaviti, ker gremo iz US VI na BVI. Čudno nas pogleda policaj in
reče, da je to nepotrebno. Malo pobrska po naših potnih listih in nas odslovi.
Tu res nikoli ne veš, kako bi uradnikom ustregel. Torej smo iz Puerto Rica
vstopili in danes izstopili iz US VI brez carinskih formalnosti..
V zalivu je
živahen promet na vodi. Prihajajo barčice, jahte in trajekt. Hitro odvežemo in
zaplujemo ob severni obali otoka St.JOHN, ki je v treh četrtinah en sam
Nacionalni Park. Večino vzhodne in vsa severna obala so obdane s koralnimi
grebeni, povsod je točno določeno vezanje na boje in le nekaj omejenih področij
lahko sidraš. Vozimo mimo res sanjskih plaž z belo mivko do reefa pred TRUNK
Bay, kjer pričakujemo eno najlepših šnorkljanj na US VI.
Vežemo se na zunanjo bojo, da nas val sicer
rola, a pričakujemo podvodne užitke. Oceanski dolgi val se peni na robu skal,
mi pa v vodo in nas dobro uro ni na spregled. Res opaziš precej raznovrstno
ribjo fauno in nekaj pisanih koral, a tako zelo sanjsko tudi ni bilo. Smo kot
kaže že vsi malo razvajeni, saj smo oboji že bili na Galapagosu, ki je pač za
razred boljši. Rolanje nas stimulira, da se odvežemo in zaplujemo na severovzhodni
konec otoka v zaliv FRANCIS Bay. Tam je
precej boj še prostih. Vežemo, kosilo, počitek.
Nato greva z Janezom uredit
plačilo boje na »mooringomat«. To je zasidran splavček sredi zaliva. Na njem je
vodotesni kovček s kuvertami in svinčnikom. Vzameš kuverto, lepo izpolniš njeno
naslovno stran s podatki barke, v kuverto zalepiš 15 $ in si odtrgaš kontrolno
številko. Kuverto vržeš, ali bolje, na silo nekako stlačiš v natrpan
nabiralnik. In si opravil. Za vsak slučaj imajo v US VI tudi čuvaje, ki so zasidrani
najbliže mooringomatu z razvito zeleno zastavo nacionalnega parka, ki ti lahko
pojasnijo v primeru kakih vprašanj, zvečer pa lepo popišejo vse privezane
barke.
Mi smo danes sicer izpustili domino turnir na Nadi, a me za vsak slučaj
Janez in Branka zvečer uvedeta v skrivnosti igre Mexican Train.
20.1.2015
St.JOHN, US VI – JOST VAN DYKE Island,
BVI, 6 Nm
Včeraj smo imeli res vroč, soparen dan, brez sapic. Zato pa se ponoči pooblači in prebudimo se v megleno deževno jutro, kot bi bili v Bohinju v začetku jeseni. Janez potrdi, da je to njegov najhladnejši dan v Karibih v zadnjih dveh letih.
Sonce kmalu začne
sušiti oblačnost in pritisne nov vroč dan brez vetra. Po zajtrku odmotoriramo
na sever in po kratki pasaži kakih 6 milj priplujemo v BVI zaliv Great Harbour
na otoku Jost van Dyke. Vežemo se na bojo in kapitan z Branko odide na carino
opravit vstopne formalnosti.
Ta otok Lonely
Planet predstavlja kot otok z osebno noto. Ima čudovite peščene plaže in zgolj hiške
domačinov s kafiči, restavracijami, trgovinicami. Tu ni uradnih norm glede
oblačenja, najprimernejše je biti bos in v kopalkah ali majici. Celotna obala
našega zaliva je ena sama bela mivka, ob njej drevored mandeljnov in za njimi
lokalčki. Levi del zaliva obvladuje jata pelikanov in strmoglavnikov, ki cel
dan pikirajo v vodo in se nažirajo rib. Sliši se karibska glasba.
Tu živi Philiciano
Callwood, imenovan FOXY. 76 let star
možakar, seveda afriške krvi, ves čas v roki drži kitaro. Hodi od mize do mize
svoje restavracije in poje ali igra gostom. Z nabiranjem prostovoljnih
prispevkov v njegov sklad za razvoj otoka, je postavil že srednjo šolo in
financira šolanje mladine. Postal je
legenda otoka in celega BVI otočja. Leta 2008 so mu Britanci celo podelili
častni naziv »Member of the Order of
British Empire« in je s tem postal »Sir Foxy«. Seveda jo mahnemo v njegovo Hole. Tam je že polno Američanov, ki so
jih pripeljali najeti skiperji na velikih motornih katamaranih. Priletnim
puncam se pozna, da so danes popile že nekaj koktejlov. Nizka streha iz vej,
daje lokalu obilo sence. Izpod nje visi na stotine cunjic: T-shirt majice,
zastavice, kosi blaga z napisi, z vseh koncev sveta. Vidi se, da smo na pravem
mestu. Ko srkamo domače Foxyjevo pivo, ga poslušamo, kako poje sosedom in
pobira prispevke za svoj sklad. Vložek je vsaj 100$ po mizi. Tudi pivo je 4$ za
3 dcl.
Res so BVI precej
dražji od US VI. Tudi vez na bojo nam zaračunajo 30$, medtem ko smo včeraj na
US VI plačali 15$. Zvečer si privoščimo večerjo pri Ali Babi z lokalno kreolsko
kuhinjo. In trije krožniki s piščancem oziroma rebrci in pivom nanesejo spet
100$. Vse to seveda na zelo preprost način brez kakršnekoli noblese.
Je pa v zalivu
živahno tako na sidrišču kot na obali, saj je polno Ameriških »ovca posadk« z
jaht z najetimi skiperji.
21.1.2015 Jost Van
Dyke – Sopper's Hole, West End, Tortola - reef Indians, Pelican Island – The Bight,
Norman Island, 12 Nm
Med zajtrkom nam
domačini s čolnom pripeljejo še led. Minimalna vsota je tu 5$. Nato lepo
odjadramo z laško orco proti zahodnemu rtu največjega BVI otoka Tortola. Valov
ni in barka mirno drsi zgolj na polno genovo proti cilju. V urici uživaškega
jadranja priplujemo v globok zaliv West End in se vežemo na bojo pred marino
Sopper's Hole.
Prav simpatično naselje lesenih karibskih hišic, seveda vse v
službi turističnih objektov restavracij, marine, trgovine in namestitev.
Obiščemo trgovino za nakup sveže hrane. Janez se je specializiral za karibske
kotejle. Poleg klasičnega rum-puncha mu je najljubši »pain killer«, koktejl, ki
ubija bolečino. Danes uspe nabaviti vse sestavine in ob vrnitvi na krov nas
kapitan preseneti s čudovitim, hladnim pain killerjem. Na prazen želodec res ne
čutim več ne bolečine, pa tudi ne več nog. Je treba kar sesti dol.
Dvignemo glavno
jadro, napnemo genovo in še malo s pomočjo morskega toka se naša Rhea zapodi
preko notranjega akvatorija BVI, Sir Francis Drake Channela proti liniji
zunanjih otočkov. To je res pravi jadralni raj, ki ga krog in krog obkrožajo
otočki.
Imamo srečo, pred ciljem ujamemo še prosto bojo za šnorkljanje na
Indijancih, treh čereh, ki pred otočkom Pelican ščitijo lep koralni greben.
Gostitelja mi dasta prosto, da obplavam čeri in uživam v res lepem podmorskem
svetu. Žal nisem sam. Številni predstavniki sodobne generacije homo sapiensa,
opremljeni z rešilni jopiči in nevešči plavanja, preženejo večino rib. Še
največjo jato najdem na koncu kar pod našo barko, to so »jacki« ali našim licam
podobne ribice tja do 40 cm dolžine.
Kljub mojem
šnorkljanju, uspemo do pol dveh že zasidrati v čudovitem zalivu Bight,
Stevensonovega Otoka zakladov, to je otoček Norman. Tu je sicer preko 100 boj,
seveda po BVIjevskem pavšalu 30$, a Janez obvlada sceno, ker je tu že bil. Lepo
zasidra prav v dnu zaliva v smaragdno zeleni vodi in nedaleč od lepe peščene
plaže z barom. Obeta se prav lepo karibsko popoldne in seveda živahen večer…
Ni komentarjev:
Objavite komentar